Meglena, zaspana in vlažna oktobrska sobota. Takšna, da bi lahko brez težav tudi prespal budilko. Ura je 6:23, ko se spravim na avtomobil nameščati nosilec za kolesa. K sreči se v Idrijo ne odpravljam sam, ampak se mi bosta pridružila »Gula« in »Vinko«. Kot ponavadi, spakiram toliko stvari, da bi lahko v Idriji preživel dober teden, ne nujno v apartmaju. Pomoje bi se izšlo tudi na prostem. Tak pač sem. »Better safe than sorry« ali po naše, »bolje preventiva kot kurativa«. Še zdaj se sprašujem, kaj imajo kure tukaj zraven. Huh, ne smem pozabiti na Tiramisu, ki sem se ga prejšnji večer lotil sestaviti precizno in z natančnostjo največjih mojstrov. Upam, da mi je uspelo. Še preden ga odnesem v avto ga potresem s kakavom in upam, da Vinko ali Gula nanj po pomoti ne zabrišeta svoje čelade.
6:37
Nosilec je namontiran, kolo pričvrščeno, Tiramisu na sedežu in nahrbtniki za sedežem. Na hitro še namenim pobožne besede bogu Gurtna: “To se ne more premakniti nikamor!”, ko dokončno zvežem kolo na avto. Vidnost iz avtomobila skoraj nična, takšno je tudi počutje, ko stisnem na pedalko za gas.
6:45
Do Gule se vidnost iz avta izboljša, vlaga v zraku pa poskrbi, da je moje kolo že osveženo z jutranjo roso. Klasični zaspani »O, serbus. Kaj si kaj zaspan?« in pot se nadaljuje.
7:02
V Hočah se čas ustavi, ker je Vinko bolj zamudniško naravnan. Ko me je pred nekaj minutami klical je v telefon mrmljal z zobno ščetko med zobmi, da je buden le zobe si mora še oprati. S Timijem sva se spraševala, če je morda skrivoma morski pes ali če ima še kakšen dodaten »komplet« zob, ki jih mora oprati? Čemu lahko pripiševa netočnost? Vinko pač. Na koncu zagledava pojavo, ki se s kupom dodatne prtljage prebije do avta. »Še pumpo sn vzel, če jo bomo rabli slučajno.« Super Vinko, pridi zdaj, da gremo.
7:26
Stojimo na prvem Petrolu kjer nakupimo vode, sladkarij in sendvičev za tridnevni izlet. Kave si ne privoščim, ker sem butec in raje strpam vase en Duplo, čeprav sem kupil tri. Kakorkoli. Daj, gremo! Pot poteka tekoče. Brez pavze za lulanje in pošiljanje faksa. Ipak smo že dovolj stari, da zdržimo. Ali pa mi fanta nista upala reči naj zavraga kje ustavim.
9:24
Morda smo se izgubili. Carl Jakoba ulica je dolga ulica, čeprav sama Idrija po sebi ni dolga. Da je dolga smo ugotovili, ko smo vzratno vozili na PZA Pr’Smuku (PZA je parkirišče za avtodome. Tako me je poučil stric Google). Kakorkoli, razgled je bil sicer lep, ampak spraševali smo se zakaj bi bil štart na tako visoki točki. No, na koncu smo ugotovili, da smo se odpeljali dober kilometer predaleč. Kilometer, ki je s svojimi nakloni poskrbel, da sem na trenutke podvomil v svojega Citroena. Hja nič, obrniti nismo rabili, ker smo že itak “rikvercali”. Gremo nazaj na izhodiščno točko.
9:32
Idrje. Jebemti! Edini človek, ki v Idriji dela, je prišel do avta po Tiramisu. Medtem sva z Gulo iskala sanitarije. Odvečno težo sva odvrgla, Vinko pa je vmes poskrbel za kolesa, jih vzel iz nosilca in pripravil na vožnjo. Bog Gurtna je blagoslovil našo vožnjo in kolesa so ostala cela. Na nas je bilo le še, da med preoblačenjem pokažemo svoje kosmate riti prebivalcem Idrije in jim s tem pokvarimo soboto.
Zasedba je bila zastrašujoča. Medtem, ko sem se oblačil sem špegal kdo vse je zbran. Jan Tratnik, Domen Novak, Matevž Govekar od fantov iz World Toura. Borut Božič, Valter Bonča, kot zastopnika stare garde. Tu so še Robi Jenko iz ekipe Meblo Jogi, Haris in nekaj fantov, ki jih sedaj po imensko sicer ne znam našteti, ampak so mi vmes povedali, da so včasih vrteli pedala z Janom ali pa v kakšnih ekipah nižjega ranga. Veselilo me je dejstvo, da si z edinim Idrčanom, ki dela; deliva mišljenje glede kolesarjenja za užitek. Urban Kodela je eden tistih, ki stojijo za imenom in sedaj tudi dogodkom Syukov Grupetto. Spomnimo na »Syukov Awink« na dirki po Sloveniji. Tudi takrat so se odlično organizirali in poskrbeli, da se je čas v Idriji za trenutek ustavil.
Nazaj k soboti! Gula se je pošalil, da bi si moral GPS signal prinesti v vedru, ker ga števec ni in ni mogel najti. Kakorkoli, 45 kilometrov razgibane trase, ki vodi točno čez Syukov awink in potem zavije v Godovič od koder prihaja Matevž Govekar. Syuk je imel na obrazu narisan malo bolj resen izraz, kot smo ga vajeni iz televizije, kar je razumljivo. Na dirki mu ni treba skrbeti za skoraj 30 tako in drugače pripravljenih kolesarjev, ki lahko v vsakem trenutku zakvačkajo (najbrž ne Idrijske čipke) nekaj po svoje. Odlično je opravil nalogo! Pa saj, med kolesarjenjem se je nasmeh vrnil. Nekaj fantov je omenjalo pomanjkanje sončnih žarkov, ampak če priznam, je bilo vreme kot naročeno. Morda sem zafrknil, da sem oblekel podmajico, ker sem se že na prvem vzponu oprhal z lastnim znojem.
Čas za kavo. Na tem mestu si Kofirajd in Grupetto lahko podata roke. Res je, da se ponavadi natakarice primejo za glavo, ko vidijo trideset mož v pajkicah zasesti tričert lokala, a navsezadnje so si naročila zelo podobna. Triptih: Espresso, Cappuccino, Pivo. Iz Vespe sta ob naročilu ekspressa padla vsaj dva Italijana, še kak se je zapeljal iz pomola v morje, ko je gospa natakarica omenjeno naročilo ponovila.
Užitek je posedati na kavi! Manjši užitek je sesti nazaj na kolo in takoj zahoditi v klanec. Noge so okamenele in hitro sem se znašel v situaciji, ko je bilo v enem trenutku prevroče v drugem premrzlo in nisem uspel dovolj hitro odpirati in zapirati zadrge na brezrokavniku. Ampak! Tudi ta klanec smo uspešno pregurali.
“Od zdaj naprej pa gre samo še dole” je pribil Haris. Izkazalo se je, da gre za interno foro Idrijčanov, ker se kraja kamor smo bili namenjeni imenujeta Gore in Dole. Moja atletska postava mi ne dovoljuje, da bi takšne terene odkolesaril v udobnem tempu. »Če okrog pasu ti dol visi, noga v klanec bolj trpi.« Morda sem si ravnokar izmislil nov kolesarski pregovor ali pa sem ga že nekje slišal in ga klasično pripisal sebi. Okej, sedaj nas čaka samo še spust proti Idriji! Lep spust, lep razgled in skoraj lep asfalt. Pompozen prihod v Idrijo po novi kolesarski stezi, kjer je dobra polovica grupe že zavila v gostilno. V gostilno, kjer bomo napolnili zaloge, ki smo jih porabili. Čakali so nas namreč Idrijski žlikrofi.
Jedel sem jih prvič in glede na to, da sem bolj »žlikav« (izbirčen pri hrani), bi kaj hitro lahko bilo tudi zadnjič. Priznati moram, da so bili odlični. Medtem, ko smo jedli mi je na uho prišlo, da bojda naredi odlične tudi Syuk (osebno). Za tiste se bom priporočil na naslednjem Syukovem Grupettu.
Točno tako si predstavljam, da bi moralo biti organiziranih več kolesarskih dogodkov. Res je, da smo ljudje tekmovalna bitja in nam maratoni dajajo dodaten izziv, da treniramo, se prehranjujemo in iščemo minimalne izboljšave v svoji pripravljenosti. Ampak ko se zapelješ z isto mislečimi, v pogovornem tempu, ko steče beseda še o čem drugem, kot kolesarjenju in je vrhunec dneva lep razgled ter prijeten pogovor… Potem je to, to.
Rad si predstavljam, da se tudi fantje v disko grupi (gruppetto) podobno zabavajo, le da jih na koncu ne čakajo žlikrofi.
Grupetto, do naslednjič!
