Logično je, da si postaviš cilje. Lagal bi, če bi rekel, da eden izmed ciljev ni bil podkast s Primožem. V letu, kjer se je ustavil cel svet je kolesarska karavana “šibala” in izpeljala sezono. In ravno Primož je tisti, ki jo je pričel in končal na svetovnem vrhu. O čem sva se pogovarjala se sprašuješ? Tudi o matematiki. Prisluhni!
Lepo pozdravljen Primož.
Uroš, zdravo.
Prvo vprašanje pravijo sicer gostje, da je najtežje, ampak vseeno. Kako bi predstavil samega sebe nekomu, ki Primoža ne pozna?
Me lahko kar simpl nagovoriš po imenu Primož. Vedno je nerodno samega sebe opisovati, to lahko drugi. Ampak ja… Sem Primož pa vozim bicikel.
Superca. Ko sem se pripravljal na tale pogovor sem naletel na enega izmed tvojih prvih intervjujev in takrat si rekel: ”Vztrajen sem, pa tudi trmast”. In nekako je res to. Se te drži ta stavek, da ne odnehaš.
Ne, ne sigurno ne. Se mi zdi, da pri vsaki stvari v življenju se je potrebno boriti. In ja, pri tem športu pa verjetno, kakor sva tudi ugotovila pri vseh stvareh, je tudi kar dobrodošlo, da si malo trmast.
Res je. Snemava podkast Kofirajd. Kakšno kavo rad piješ? Jo imaš sploh rad? Jo sploh piješ?
Seveda. Kavo z mlekom ali pa kakšen espresso, macchiato. Vse vrste kave bom rekel. Sem kar ljubitelj. Tudi danes sem jih že par spil, tako da ja.
Sezona leta 2020 je bila, kot si že sam večkrat rekel in kot smo lahko videli, zelo posebna ampak vseeno zelo uspešna. Preden greva recimo na sezono 2020. V spominu mi je ostalo, ko sva se pogovarjala z Loro. Tvoja prva takšna malo bolj večja zmaga na etapi je bila na dirki po Sloveniji. V tisti 3. etapi, ki je potekala od Dobrovnika do Treh Kraljev. Takrat bi naj bile tvoje besede: ”Zmagal bom, sicer nevem kako, ampak nekako bom poskusil”. Se morda spomniš te zmage? Je bila kakšna posebnost na tisti etapi?
Ja, v bistvu prva zmaga verjetno med malo bolj močno konkurenco. Ali pa vsaj takrat je bil tudi Sky na dirki po Sloveniji pa smo vsi, vsaj mi tekmovalci Adrie, z velikimi očmi gledali vse te ProTour-ovce, ki so se udeležili tudi te dirke. In ja res je… kar prav je to opisala. Nisem pač vedel kako bom vse skupaj mogoče naredil. Ampak glavno je bilo to, da sem bil odločen, da bom naredil. In ja, na koncu je ”ratalo”. In res neverjetno kaj mi je v bistvu uspelo. Kot nekomu, ki je ravno začenjal se malo bolj resno ukvarjati s kolesarstvom.
In res je v bistvu. Tudi ta tvoja odločitev za kolesarjenje. Zdaj, če pogledaš teh 8 let nazaj. Če bi ti nekdo pred osmimi leti rekel: ”Glej Primož, to kar si si zadal ti bo uspelo”. Bi mu verjel? Veš kako mislim. Neke stvari so naši cilji, neke sanje, ampak vseeno pri vama oz. pri tebi se je to spremenilo v resničnost.
Ja, res je. Sej to se moram tudi sam včasih kar malo opomnit. Kje smo. Kam smo res prišli. Ampak po drugi strani pa vedno, ko se začneš z neko stvarjo ukvarjati, saj se ne začneš zato, da bi bil neki povprečnež. Vedno si želiš najboljše. Po drugi strani pa si je neumno rezultatske cilje zastavljat pa neke številke in vse to, ker po izkušnjah ti potem prinese to samo razočaranje. Bolj je važna res ta pot, neke sanje, ki jih imaš in se preprosto za to boriš. Saj potem vidiš kako vse skupaj poteka in na koncu koncev kam te bo ta pot vodila. Moraš pa se zabavati in biti srečen pri vsem tem kar počneš.
Absolutno. In v bistvu vso to delo oz. vsa ta vnema te je pripeljala tudi do tiste prve zmage na Touru, v 17. etapi, čez Galibier. Sam vem, ko sem se spuščal po tej cesti… Ja, kolikokrat si se recimo ti spustil in kako v bistvu sploh treniraš ta spust? Si recimo rečeš: ”Okej, ta ovinek bi lahko šel hitreje”.
Uf, načeloma vedno greš lahko še hitreje. Ampak želim oz. največji vic se mi zdi pri vsemu temu je biti kar se da varen ob tem pa seveda tudi kar se da hiter. In tega spusta se v bistvu nikoli nisem spustil. Tisti del od Galibiera do Lautareta. Nevem točno koliko kilometrov, na pamet rečiva enih 6. Sem pa se spustil potem tam, ko ni prav tehnično. Iz Lautareta proti Briansonu. Tista cesta pa je takšna, da ti pomoje ni potrebno nikoli kaj veliko ”zabremzati”, ampak samo upati, da bo veter dober pa kako boš čim hitreje tam dol prišel. Tako da ja, vedno je bom rekel to nekako dvorezno. Ker po eni strani, ko si v položaju, da si prvi, seveda moraš tvegati ampak po drugi strani pa tudi ostati na kolesu. Zanimiv in zabaven del.
Ohraniti trezno glavo kajne?
Ja, točno to. Ampak sej ponavadi po drugi strani tudi tisti, ki je prvi, je verjetno bil z razlogom prvi čez klanec in mora imeti glavo ponavadi še najbolj na mestu, ker vsi tisti, ki so zadaj, so tudi z razlogom ostali zadaj.
Ena večja stvar se je tudi zgodila s tem prehodom novega leta. Da ste zamenjali kolesa v vaši ekipi. So kakšni ”marginal gains-i”, ki so se zdaj recimo spremenili ali pa bo to prineslo s seboj ogromno nekih novih nastavitev kolesa? Ali ostajajo stvari tukaj dosti enake?
O teh stvareh še je težko govoriti, ker nimam prav veliko izkušenj še za sabo s kolesi. Pa tudi nič dirk še nisem odpeljal. Tako da bomo videli. Z Bianchijem nam je kar šlo. Dobre rezultate smo naredili in definitivno si želim oz. si vsi želimo, da bomo s tem ko smo zamenjali pridobili še malo. Kakšne desetinke procentov ali pa res male stvari. Bomo videli kako nam bo šlo v bistvu na prvih dirkah. Sama nastavitev pa to kar sem zdaj dobil dva kolesa (mogoče tudi pripomore to, da ne sedim že dvajset let na kolesu), se mi ni zdelo prav nobene razlike. Kar se tiče pozicije in tega je vse isto. Prvi občutki so res super. Bomo pa sigurno videli kaj to pomeni na dirkah.
Kulsko. In prva letošnja dirka bo Pariz-Nica, ki ima 8 etap, trasa sicer še ni objavljena. Mogoče pomaga, da imaš v ekipi poleg sebe Tony Martina, ki je leta 2011 zmagal? S kakšnimi nasveti?
V bistvu bolj svetuje z ”dejanji”, ko ga imam ob sebi. Vsi takšni tekmovalci so super dobrodošli. Sigurno poleg vseh izkušenj in nasvetov, ki jih imajo za vsak dan. Trasa je vedno precej podobna. Na kaj je bilo potrebno biti pozorno v letih prej. Sam še nikoli nisem te dirke vozil. Tako, da če bo po vseh napovedih je Pariz-Nica ponavadi ena izmed najtežjih dirk v koledarju.
Zmagal si Liège-Bastogne-Liège. Epsko lahko rečemo. Lora je tudi omenila, da si ji sicer napovedal zmago. Ampak sej vsi vemo kako je to, ko 180 kolesarjev štarta z enakim ciljem. Kako ste se recimo na avtobusu skupaj ekipno pripravljali taktično na dirko. Je bila kakšna posebnost?
Sej v bistvu vedno želiš zmagati. Vsako dirko. Predvsem pa še vsak dan, ko se ”spraviš” na trening, so neke male zmage, ki na koncu lahko pripeljejo do velikega rezultata. Tukaj je bil eden izmed redkih štartov, ko sem bil pred štartom navdušen, ker sem en teden preživel na Nizozemskem v Maastrichtu in sem se tam res pripravljal na to dirko. Zares z mislijo tam vsak dan. Imeli smo zelo določene naloge in želimo predvsem potem to čim bolje natančno definirat, čim več težav predvideti in vsega kar se lahko zgodi. Vse ostalo pa je potem dirka. Prvo kot prvo pa predvsem to, da smo vsi pripravljeni in na koncu vsi damo tistih 102 ali 105 procentov od sebe in lahko s pokončno glavo vedno zapustimo dirko.
Res je. Zasledil sem tudi, da si v šoli oboževal matematiko. Te tudi zdaj spremlja pri kakšnih preračunavanjih recimo moči/wattov ali česarkoli drugega?
Smeh. Uf ja. Kje so ti časi, ko sem imel rad matematiko. Po domače povedano nimam ravno veliko ”pojma” glede tega. Sigurno čutim kdaj boli in kdaj postane težko, predvsem pa želim te občutke pustiti ob strani. Nekako iti svojo pot. Imamo veliko strokovnjakov na vseh področjih (aerodinamika, prehrana, preračunavanje kalorij, preračunavanje wattov, trenerji, …) in bolj oni vse to delajo. Jaz pa vedno probam iz sebe res iztisniti vse.
Recimo v sezoni 2019 se je zgodilo kar nekaj padcev. V sezoni 2020 se je zgodil le eden na dirki po Dofineji pa je bil tisti skoraj prelomen. Kaj se je tam točno zgodilo? Namreč nobenega posnetka ni, padec pa je bil zelo hud. Steven Kruijswijk ni mogel s tabo na Tour zaradi tega. Se morda spomniš točno kaj se je zgodilo?
Nikoli ni prijetno, ko padeš. Včasih so posledice res, da ni nič, včasih pa je malo hujše. Sigurno je bil daleč od tega, da je bil prijeten ta padec. Ker konec koncev še vedno čutim včasih, ko pridem iz treninga na levi strani določene bolečine. Ampak kaj točno se je zgodilo, je bilo kar smešno. Mogoče se je že vsem tistim, ki kolesarijo zgodilo, da ti preskoči veriga iz enajstke dol iz zadnjega verižnika. Jaz sem bil takrat ravno v takšnem momentu, da sem se sicer počasi peljal, ampak sem bil ravno na pedalih in ko mi je to preskočilo me je preprosto katapultiralo čez krmilo na tla.
Skrajno neprijetno.
Ja. Zelo. Tudi vsa ta elektronika mora delati ”tipi topi”. Pri nas se še vseeno to zgodi, da včasih ne gre recimo direktno v enajstko, v najtežjo ali pa rabi nekaj časa in sedaj po izkušnjah v takem primeru takoj zamenjam kolo. Mora res delati vse ”tipi topi”, da je res 100% varno.
Slišal sem tudi, da si po vsaki dirki stvari zapišeš. Se morda spomniš kakšna opomba je tukaj ostala?
Ravno to, da mi mora kolo res delati ”tipi topi”. Do takrat nisem nikoli zamenjal kolesa, če kakšna stvar ni delala, sedaj pa menjam. Ni problem v temu, da ne dela ampak kaj se lahko naredi. Pomoje je to bil največji nauk ali pa opomba za naprej.
Eno vprašanje, ki ga imam je… Upam, da ga bom pravilno zastavil oz. da ga boš pravilno razumel. Breme, ki si ga prejel na svoja pleča pred skoraj vsako dirko na katero si šel je, da si bil kot favorit. Je težko sprejeti to, ko te že drugi razglasijo za favorita – zmagovalca? Vseeno pa sam veš, da je pred tabo recimo na Liège-Bastogne-Liège 200 plus kilometrov preden pride do tega ali pa recimo 21 etap. Je težko sprejeti takšno breme ali si se v teh letih že toliko navadil tega?
Sigurno se navadiš in vedno rečem, da sej si moraš na koncu koncev to zaslužiti. Če si to zaslužiš pomeni, da si zelo dobro pripravljen ali pa imaš vsaj neke pretekle rezultate. Tako da mi vedno znova in znova predvsem to predstavlja velik izziv. To pa imam rad in sem vedno navdušen in se super zabavam ob tem.
Med vsemi treningi in vsemi dirkami, je najbrž bil tudi kakšen Kofirajd. Je kakšen, ki ti je ostal posebej v spominu? Ki se ga rad spominjaš ali pa ga zelo rad odvoziš?
Ta je dobra ja. Kofirajd. Zdaj pa si me dobil. Kdaj imam jaz Kofirajd.
Mogoče kdaj z Loro.
Smeh. Ja, točno to. Sem ravno želel omeniti. Letos sva šla novembra po Vuelti enkrat skupaj malo, ampak ni bilo Kofi, ker je bilo vse zaprto, kot vsi vemo. Bil pa je recimo tempo pa zabavno kot bi bil Kofirajd, vsaj za mene. Smeh.
Lora se zdaj verjetno nebi strinjala. Nič, pri koncu sva. Še morda ena misel, nasvet, karkoli kar ti pade pamet za poslušalce.
Ja, nič. Zdaj ravno po novem letu predvsem obilo zdravja, sreče in poguma. Naj se borijo še naprej za svoje sanje in želim jim srečno ter se kaj kmalu spet vidimo.
Primož, najlepša hvala za ta pogovor.
Hvala tebi. Čao.
Čao, čao. Adijo.
