Nekoč profesionalen kolesar, danes pa trener, ki je izkusil vse dirke tega sveta. S kom drugim bi se lažje pogovarjal o časih, ko so se prestavnemu razmerju 36/30 le nasmehnili… Ko so pnevmatike širše od 23mm bile preširoke. Takšni in drugačni pogledi na kolesarstvo takrat in sedaj. Prisluhni najinemu pogovoru.
Danes v moji družbi ponovno nekdo, ki posebne predstavitve ne potrebuje. Pa vseeno mu bom dovolil, da se predstavi sam. Lep pozdrav, Martin Hvastja.
Živjo.
Torej, kdo ste? Kaj počnete? kaj vas v življenju navdušuje oz. osrečuje?
Sem bivši kolesar. Zdaj zelo občasen. Sem po zaključku kariere tudi trener, športni direktor. Skratka sledim svojim sanjam. Živim od športa, ki mi je všeč. Delam naprej tisto kar sem počel večji del življenja. Sem tudi sin, športnik, starš. Mi je všeč to kar počnem in kar delam. Ukvarjam se z vsem mogočim. V drugi polovici dneva sem predvsem z družino. Ona je tista, ki mi daje navdih. Z majhnimi otroci, ki še rastejo in so zaenkrat še največja motivacija predvsem za popoldneve.
Zelo lepo slišati. Ste gost v podkastu Kofirajd. Kakšno kavo radi pijete?
Espresso. Brez k-ja (smeh). Ravnokar je kelnar rekel ”ekspresso”. Bil sem 9 let v Italiji in recimo, da vem kakšna je Italijanska kava. Vse ostale mi niso blizu, tako da vztrajam pri kratkih in gostih.
Današnja tema podkasta: ”To in ono o kolesarstvu”. Recimo, da sem poizkusil pokriti nekaj tem, ki bi bile zanimive. In sicer, bom kar pričel. V člankih z vami sem prebral, da se na kolo vsedete samo še nekajkrat na leto. Se je morda od zadnjega intervjuja to že spremenilo ali še vedno ostaja enako?
Frekvenca ostaja enaka. Predvsem pa, če že, se vsedem ponavadi ob 10h zvečer. Včeraj sem gledal nogometno tekmo na sobnem kolesu. To je v bistvu ena taka oblika relaksacije pred spanjem.
Se še vsedete na cestno kolo ali tisto sploh ne?
Ne. Če grem v naravo, grem z gorskim kolesom. Živim na Polhograjskih Dolomitih, na višini približno 600m, sredi gozdov. Tako da dejansko, če grem na kolo, grem na gorsko kolo.
Kaj se je spremenilo od takrat, ko ste vi tekmovali. Ko zdaj gledate naše tekmovalce, naše kolesarje?
No, spremenilo kot sicer v življenju večina stvari, ki jih spremljamo. Zadeve so se profesionalizirale še bolj, kot so bile že v mojih časih (če govoriva o profesionalnem kolesarstvu, seveda). Zananost je stopila skozi vsa vrata. Čeprav v osnovi šport kolesarstva (govorimo o vseh oblikah poganjanja pedal, ne samo o cestnem kolesarstvu), je v osnovi še vedno isti kot je bil.
Večkrat je bilo to že rečeno in morda še vaše mnenje. Takrat v vaših časih bi se verjetno smejali današjim prenosom in širinam pnevmatik. Je še kakšna izmed takšna ”marginalnih” razlik, ki jih morda laiki spregledamo.
V naših ”časih” smo se smejali amaterjem, ki so nosili čelade (smeh). Danes jih nosijo vsi, brez izjeme. Tako tudi učimo mlade, predvsem otroke in kasneje. Rastejo s čelado in to jim dejansko ni več tuje. Nekaj vsakdanjega, nekaj normalnega, ko se vsedejo na kolo. Prenosi taki kot so danes, so se nam zdeli takrat otroški. Jaz imam še vedno na kolesu (s tem sem tudi prišel sem) 53-42 verižnike spredaj in zadaj klasično 11-21. S takim prenosom danes več seveda ne morem domov, ampak za po mestu pa je še dober.
Takšne prenose danes uporabljajo na kakšnih ravninskih kronometrih.
Ja, na dirkališču mogoče (smeh).
Recimo na kakšen način ste trenirali vi? Kako so se treningi razlikovali od današnjih (zdaj, ko spremljate nadobudne kolesarje)?
Tudi na tem področju je seveda znanost naredila korak naprej. Z dosledno uporabo, predvsem merilcev moči, so se zadeve spremenile. Moja generacija je treninrala še na merilce utripa, kar je bila takrat sicer izredna inovacija. Relativno dober pokazatelj, ampak kasneje se je izkazal za malo nezanesljivega. Merilci moči so seveda veliko bolj eksaktna znanost. Seveda so tudi treningi prilagojeni tej metodi (tej obliki nadzora) samega trenažnega procesa. Čeprav sem prepričan, da v osnovi še vedno ostaja isto. Na treningu je potrebno trpeti, da lahko na tekmah zmaguješ.
Zdaj se mi je kr porodilo eno vprašanje. Kakšno pa je vaše mnenje o tem, da ukinejo merilce moči? Vem, da je pred kakšnim letom ali letos bilo veliko dvignjenega prahu.
Okrog tega se dviga veliko debat. Ravno tako kot o ukinitvah radijskih povezav med kolesarji in športni direktorji oz. med kolesarji. Sam sem bil proti uvedbi obeh novosti in sem potem tudi že dirkal z radijskimi postajami in poizkušal dirkati z merilcem moči. Ampak dejansko je nemogoče delat korake nazaj. Kdorkoli želi vračati, ne bom rekel kolesarstvo, ampak življenje, stonico nazaj, ne bo uspel. To je del napredka. Sam sem kvečjemu za to, da se zadeve še pospešijo oz. da se iz tega pridobi več podatkov, podobno kot dela že skupina Velon, ki se trudi razkrivati določene podatke. Mislim, da bi na takšen način šport lahko postal bolj zanimiv in bolj gledljiv.
Vprašal sem vas na kakšen način ste vi trenirali. Kakšen pa je vaš pogled na trening z utežmi za kolesarje? Ste ga tudi vi izvajali?
Absolutno. Zimski del priprav je seveda bistvenega pomena, čeprav je spet več poti. Avstralci denimo nikoli ne sedejo na tekaške smuči ali pa ne grejo v telovadnico z utežmi, ker grejo domov in se vozijo s kolesom naprej. Če živiš v tem delu recimo Centralne Evrope ali zmernega pasu, kjer živimo mi in kjer so zime težke, moreš početi alternativne stvari. Dobro je to tudi za razvoj same motorike. Na splošno, ker če nekdo sedi od 10. leta naprej na kolesu, postane tako rekoč ”motorični debil”. Dobro je da se počne čim več stvari, sploh z mladimi. Ena izmed njih je tudi trening z utežmi. Jasno je, da predvsem za določen tip kolesarja (sprintereje in kronometriste) je nujen, za gorske kolesarje priporočljiv (z drugačnimi metodami, z drugimi obremenitvami, bolj aerobno, z več ponovitvami). Za sprinterje je bistven. Večina jih trenira celo leto. V mojem času smo zadeve ustavili pred sezono in potem po treh tednih izgubili vso pridobljeno maso. Danes pa spodbujajo oz. vzdržujejo to skozi celo sezono. Ne tako intenzivno kot pozimi, ampak z nekoliko manjšimi in krajšimi ponovitvami.
Prehrana in kolesarjenje. Kako vi sprejemate to treniranje na tešče? Treniranje samo tekočo hrano?
Celi kup teorij. Jaz večrkrat rečem, da gre za odkrivanje Amerike, ki je že zdavnaj odkrita. Sam nikoli nisem bil specialist nutricionistiko. Sem za to plačal druge, da so mi za to svetovali ali pa sem se zanesel na nasvet trenerja oz. tistih, ki so bili za to zadolženi. Podobo kot pri sistemu in načinu treniranja, več je poti do vrhunskega rezultata. Ni samo ena prava, vsak oragnizem je različen. Tega sem se naučil že pri 19 letih, ko sva bila s kolegom skupaj celo zimo v sobi. On se je mogel zrediti, jaz pa shujšat. Ob isti količini hrane je on po 14 dneh priprav bil kilo lažji, jaz pa kilo težji. Metabolizem in predvsem izkoristek je zelo različen pri posameznikih, zato nikoli nisem zaupal preračunavanju vnosa kalorij v številkah, ampak gre za to da se znaš opazovati svoje telo in odzive na to kar vnašaš (če govoriva o prehrani). Kolesar, ki redno in veliko trenira se ne sme rediti, na dirkah je to skoraj nemogoče. Če se redi, je potem nekaj narobe. V pripravljalnem obodbju tisti, ki so nagnjeni k debelosti morejo izredno paziti, nekateri pač manj. Vsak mora pri sebi ugotoviti kaj je pravilni in pravi vnos. Kar se pa tiče razlike med tekočo in gosto oz. solidno hrano, je v bistvu ne vidim. Predvsem se mi zdi, da je tukaj ta ”kvazi” znanost oz. komerciala izredno velik vpliv. Celi kup stvari se proda, ki so seveda zelo drage (če so zelo drage potem tudi ponavadi pomagajo). Gre za učinek, ki ga iščeš potem v tistem kar drago plačaš. Mislim, da se da zelo veliko narediti z iskanjem čim manj predelane in naravne hrane. Je pa to zelo težko. Manj enostavno, kot pa nekaj kupiti, pa čeprav drago.
Aboslutno se strinjam. Ne morem mimo tega, da ne bi omenil uspehov naših kolesarjev na letošnjih dirkah. Čemu bi pripisali ta fenomen?
Ne gre samo za Rogliča in Pogačarja. Čeprav bi začel z njima. Gre za dva izjemna talenta, dva različna fanta, dva različna kolesarja, z različnim pristopom in z različnim odnosom do tega športa. V obeh primerih gre za to, da sta odkrila v sebi izjemen talent. Naravno danost, ki sta jo uspešno izkoristila. Luka Mezgec (na žalost poškodobvan), Matej Mohorič, Simon Špilak (še vedno aktiven in zelo vrhunski kolesar in pravzprav tisti, ki je fante v zadnjem obodbju usmeril v vrhunskost), Jan Polanc .. da koga ne pozabim. Res, verjetno zlata generacija. Ker se ukvarjam z mladimi in ker so tudi moji kolegi v kolesarski zvezi ukvarjajo predvsem z mladimi, nas žalosti, da v ozadju takih še nismo našli. Vedno še seveda obstaja možnost, da kakšnega še izbrskamo, ampak zaenkrat jih ni na vidiku, tako da upam, da bo ta generacija trajala čim dlje.
Povezano s tem je kolesarjenje sedaj v Sloveniji v zelo velikem razponu. Pripisujeva to popularnost zaradi uspehov športnikov, kajne?
Ravno o tem smo zadnjič debatiriali s tisti trenerji, ki se ukvarjajo z najmlajšimi. Ni čutiti kakšnega pretirano povečanega interesa za vpis pri mladih. To se mi zdi splošen problem slovenskega ”rekreativnega” športa (ne samo v kolesarstvu). Ta ozaveščenost o nujnosti gibanja ali pa rekreiranja je pri srednji ali starejši generaciji izjemno velika. V Sloveniji se res ogromno ukvarja s športom, nekateri tudi preveč resno (ne samo rekreativno). Pri otrocih pa se mi zdi, da tega efekta ni. Jaz sicer moje poskušam usmerjati v pravo smer, ampak je to izjemno težko, ker tudi okolje je dokaj nevzpodbudno in družba jih potegne prevečkrat v drugo smer. Pravzaprav je zanimivo, da še vedno najdemo toliko talenta, ne samo za kolesarstvo, ampak za vse športe v kateri smo vrhunski v Sloveniji.
Ravno medtem odgovorom sem razmišljal, da sem se pred nekaj dnevi pogovarjal s prijateljem, ki je tudi včasih bil aktiven tekmovalec, pa mi je povedal razliko med Slovenijo in Hrvaško. Da imamo v Sloveniji zelo mali ”bazen” in je v bistvu amatersko kolesarstvo na zelo visokem nivojem. Medtem ko na Hvraškem je zelo velik ”bazen”, kjer noben ne sili iz povprečja, se pa ogromno ljudi ukvarja. S tem gre tudi na te športne dogodke, ki so veliko krat veliko bolj sproščeni in obiskani kot pa slovenski.
Verjetno ima to nekaj opraviti s tekmovalnostjo ali pa s to tekmovalno zagrizenostjo. Pri Slovencih je, pa ne samo na kolesu. Moj oče denimo prihaja s tekaških, biatlonskih, smučarskih vrst, pa tudi tam opažam neverjetno veliko izjemno tekmovalnih oz. tekmovalno usmerjenih ”rekreativcev”, ki se pravzaprav želijo imenovati amaterji. Ne vem, od kje to. Tudi nedavno sem govoril s kolegom, Nizozemcem. Pri njih se seveda 45% vozi na delo s kolesi in se na ta način rekreirajo. V gvantih, oblekah in srajcah. Pri nas pa, če nimaš kolesa za 8000 evrov in opreme za še nekaj dodatnih tisočakov, sploh ne greš na kolo. Tako da pristopi so različni, slovenci smo usmerjeni v to vrhunsko rekreacijo.
Nezadržno se približuje. Kako bi napovedali letošnje svetovno prvenstvo v Yorkshire-u?
Za razliko od lanskega leta v Innsbrucku, kjer je bilo izjemno težko in praktično namenjeno specialistom za najhujše klance. Na ”veliko” žalost Slovencev spet sprintersko svetovno prvenstvo. Prvenstvo, ki je na papirju sprintersko že od samega začetka, kajti Yorkshire vendarle ni gorata dežela, ampak bolj kot ne valovita. Čeprav krog je dovolj tehničen. Na koncu tudi verjetno dovolj težak, zaradi dolžine recimo profesionalne drike 100 – 280 km. Tudi vse ostale so od 20 do 30 km daljše discipline, od sicer dirk v posameznih kategorijah. Selekcija bo zagotovo primerna svetovnemu prvenstvu, ampak z veliko žalostjo lahko ugotavljate, da je Luka Mezgec poškodovan.
Bi si upali napovedati koga kot zmagovalca ali pa vsaj da bo stopil na stopničke?
Peter Sagan je lani oblekel rožnatno majico Valverde-ju in mu na odru rekel, da mu jo samo posoja. Pred tem jo je nosil tri leta. Zagotovo je eden izmed glavnih kandidatov, čeprav vsaj v zadnjem času ga ne vidim v vrhunski formi. Za svetovno prvenstvo moraš biti v vrhunski formi, če hočeš biti svetovni prvak. Tako da je potem krog favoritov lahko kar naenkrat precej širok. Kar se dogaja v teh zadnjih dneh … Matteo Trentin, do nedavnega Evropski prvak, je močno skoncentiran na svetovno prvenstvo. Potem pa še klasični lovci na enodnevne dirke: Philippe Gilbert, Van der Poel (Nizozemec, ki je svetovni ciklokros in ‘’cross-country’’ svetovni prvak in na glas razmišlja o tem, da je favorit). Skratka krog bo širok in zanimiv.
Luka je imel tukaj super izhodišče.
Luka je netipičen sprinter, ampak sprinter zelo vzdržljivega tipa, ki premaga tudi klanec. Na začetku dirke so klanci, tudi daljši klanci (po 3 do 4 km). Na krogih kratki, ampak precej tehnični. Tako da ja, Luka je imel izhodišče dobro (dobre predizpozicije).
Greva na malenkost bolj veselo temo. Se morda spomnite kakšne najbolj zabavne, smešne stvari, ki se vam je zgodila na kateri izmed dirk?
Smeha je bilo ogromno, vedno in zmeraj. Tudi v najtežjih trenutkih, ko ti je res težko, ko gre praktično za vprašanje preživetja, je na koncu ali vsaj potem zvečer v hotelu vedno smeh na vse mogoče bolečine, prestane muke in na vsa odrekanaja. Pravzaprav je smeh tisti, ki večino kolesarjev, vsaj tistih, ki sem jih poznal, drži pokonci. Od tega je že toliko časa, da se kakšne posebej epizode ne spomnim. Nič koliko krat je bilo momentov za katere smo trdili, da so nam vzeli 10 let življenja, pa smo še vedno živi.
Ker bo v enem izmed naslednjih podkastov tudi tema o tem. Kakšno je vaše mnenje o fittingu kolesa? Je morda to samo ”placebo” ali so se stvari izkazale za dobre?
Kolo je seveda potrebno nastaviti. To ni neka novodobna pogruntavščina, ki se sedaj reče fitting. Gre enostavno za nastavitev kolesa. Vsak človek ali kolesar je morfološko različen in seveda potem je specifikam potrebno prilagoditi tudi napravo, da mu ”sede med noge”. Če seveda želiš iz naprave izkoristiti maksimum oz. jo poganjati z veliko hitrostjo (kar si na kolesu želimo), potem je treba zadeve prilagoditi. Včasih smo počeli to z metrom, vodno tehtnico in ‘‘plajbo”(kako se reče po slovensko .. smeh). Danes pač obstaja bolj sofisticirane metode. Kar me dejansko moti pri teh novodobnih nastavitvah je to, da večina gleda samo izkoristek, moč, aerodinamiko. Najboljši seveda tudi upoštevajo, ne pa udobnosti. Prvi pogoj, da zato lahko nekdo 6 ur sedi na kolesu je udobnost. Če se ne počutiš udobno, potem tudi ne moreš dolgo časa v določeni poziciji vztrajati. Predvsem kar opažam pri rekreativnih ali pa občasnih kolesarjih je, da jih ima večina previsoke sedeže. To je trend zadnjih let, ki mislim, da se dodatno stopnjuje. Vsak, ki kupi novo kolo in ki si tako ali druge doplača ali se sam posveti nastavitvam kolesa, ima previsoko nastavljen sedež. S tako višino seveda ni možno zdržati dlje časa. Je pa res, da na kratek rok je oddana moč (vati) višja. Je pa tudi res, da na daleč pa ne gre.
Razumem. Tako, pri koncu sva. Kakšen bi bil vaš ultimativni Kofirajd oz. trasa, ki se je spomnite, da ste jo prekolesarili pa bi jo še delili z ostalimi, ker vam je ostala tako v spominu?
Tiste trase, ki smo jih vozili za Kofirajd, ponavadi niso bile uspešen trening (smeh). Je šlo bolj za dneve razpeljevanja (tako rečemu temu kolesarji), za dneve počitka. Ko greš kolo samo za to, da se noge obračajo. Takrat se seveda obvezno ustaviš na kavi. Ampak od vseh teh poti mi je dejansko ostala najbolj v spominu tista iz predmestja Genta v mestno središče Genta. V Belgiji sem kot profesionalni kolesar preživel veliko časa, predvsem spomladi (ponavadi mesec in pol). Na vse proste dneve, če si uspešno zaključil dirke in treniral, potem si imel kakšen dan tudi prosti dan, smo šli vedno v Gent. Ti izleti so mi ostali res v spominu. Gent je nevrjetno prijetno mesto, sploh za posedanje na soncu (marca ali v sredini aprila), živo kolesarsko mesto, študentsko mesto. Bi ga priporočal vsem.
Odlično. Za konec še morda kakšno sporočilo poslušalcem in seveda zahvala iz moje strani, da ste si vzeli čas za ta pogovor.
Sporočilo (smeh). Vzemiti si čas za posedanje ob kavi in za zmerno kolesarjenje, torej za Kofirajd.