Ko poslušaš Jureta se zdi, kot da ni nič nemogoče. In to z izdelki Berk Composites tudi dokazuje. Sedeži, sedežne opore, krmila, čevlji,… navsezadnje tudi celoten okvir kolesa. Vse to so v podjetju Berk Composites že izdelali. Sodelujejo z ekipami, kot so Team Jumbo Visma, Team UAE in Bahrain Merida, kar še dodatno pokaže iz kakšnega testa so. Prisluhni!
Danes v moji družbi Jure Berk iz Berk Composites. Jure, kdo si? Kaj počneš? Kaj te v življenju navdušuje oz. osrečuje?
Živjo vsem skupaj, ki poslušate. Kaj počnemo? V kontekstu Berk Composites, izdelava ultra lahkih komponent. Začeli smo s sedeži, zdaj pa že vse ostalo (okvirji, sedežne opore, krmila,…) Nekako je naneslo, da je rdeča nit okrog sedežev. Kar se podjetja tiče je izdelava sedežev. Počasi pa poskušamo še vse ostale stvari čim prej spraviti na trg. Drugače pa sem bivši kolesar, včasih sem vozil za bivši Rog oz. Radensko (danes je to Ljubljana Gusto). Zaenkrat sem še ”faliran” študent Strojništva, morem še dokončati. Dnevi so zmeraj prekratki.
Snemava podkast Kofirajd. Kakšno kavo rad piješ?
Jo pijem. Preveč sem je že spil v življenju. Trudim se, da bi samo eno na dan. Običajno je to macchiato.
Opažam, da je vse kar ste do zdaj izdelali, velik nabor izdelkov. Kaj vse izdelujete pri vas, zraven sedežev, ki si jih omenil?
Kar se tiče poslovne slike, nas ljudje poznajo po sedežih. Včasih smo izdelovali tudi veliko drugih kompoment izven kolesarstva (hidrogeneratorje za jadrnice, kose za letala, karkoli, …) Kar se tiče branda Berk, je fokus na sedežih. Prej, ko je to bilo bolj butično, zdaj nas je že sedem zaposlenih, sem sam izdeloval še okvirje in vse ostale stvari. Potem se je pokazalo v katero smer moramo iti. Sodelujemo tudi s profesionalnimi ekipami, ampak tukaj ne pridemo tako do izraza, ker imajo svoje sponzorje in posegajo po komponentah drugih proizvajalcev zato, da bi nekaj pridobili. Tega ne smejo javno izpostavljati. Primer: Velika večina Pro Tour ekip na kronometrih uporablja Lightweight-ove diske, ker so najlažji in potem morajo to prikriti. Razlog za to je, ker jim dajo recimo vso Shimano opremo in ogromno denarja. Podobno je tudi pri sedežih.
Razen tega, da so vaši izdelki peresno lahki, v čem se še razlikujejo od ostalih?
Najbolj se trudimo prikazati, da je izdelek za vsakodnevno uporabo. Velika večina ljudi se ustraši lahkih kompoment, ampak tukaj gre za komponetne, ki so testirane. Vse gre v Zedler inštitut, od katerih dobimo zeleno luč, da je izdelek varen, uporaben, dober. So določene zahteve, kakšen mora biti izdelek (kako se lahko poškoduje, ne sme biti oster, nevaren…)
Sam si povedal, da si bil kolesar. Od kod ideja, da si se odločil izdelovati stvari iz karbona?
Že od majhnega je bila neka strast do modelarstva in kemije. Oče je bil zobozdravnik, mati učiteljica kemije. Imel sem tudi določen ”support” iz te strani. V osnovni šoli sem se začel ukvarjati z raketami. Sam sem izdeloval ohišje in gorivo. Potem je ta hobi prerastel že malo v ekstreme (eksperimentiranje s kemijo in eksplozivi). Po osnovi šoli je bilo že vse konec, v srednji šoli sem dobil Zoisovo štipendijo in sem želel nekaj nadaljevati. S tem sem si lahko financiral prvo surovino. Karbon je bila popolna tabu tema in sem se začel s tem ukvarjati. Bolj kot ne so bili prvi poskusi vsi čisto mimo, ampak se je to potem počasi razvilo (tekom srednje šole).
Kako sploh izbereš komponente za izdelavo tvojih izdelkov? Kakšne so razlike v karbonu?
Tega je ogromno. Vsak malo večji proizvajalec karbona, malo po svoje že samo tkanino označi in potem imajo še vsi proizvajalci karbonskih komponent svoje interne oznake. V kolesarstvu je veliko okvirjev, ki imajo neke napise (uhm, hmtt, …). To je samo ultra high modulus, znotraj tega okvirja pa je spet ogromno teh tkanin. Jaz bi lahko zdaj o tem predaval eno uro, ampak že v osnovi se karbon deli na pan in pitch vlakna. Potem pa je to še vse razdelano med sabo. Tega je ogromno. Vse skupaj postaja tudi vedno bolj dostopno. So pa določene tkanine striktno uporabljene v vojaški industriji in smo se mogli zavzezati, da določeni materiali ne bodo uporabljeni za vojaško uporabo. Tako da tega je res ogromno in tudi dokaj težko dostopno, velika razlika je tudi v ceni. To je lahko na m2 določene tkanine (recimo 200g), razlika od 14 evrov do 150 evrov. Na oko pa za laika ni razlike.
Kaj stoji za poimenovanjem izdelkov (Hlod, Lupina, List, Rogla, Dila, …)
Vse skupaj se je začelo, ker smo imeli samo en izdelek (sedež). Vedeli smo, da moramo nekaj narediti. Ne moremo vse tako poimenovati. Dve leti smo bili brez lastnega imena izdelka. Potem pa smo kot Slovenci razmišljali, zakaj bi se vsi prilagajati nevem kakšnim mednarodnim imenom in smo izhajali iz prepostih slovenskih besed, ki so dokaj lahko izgovorljive tudi za tujce. Večinoma še vedno prodamo tri četrtine ven iz Evrope. Tudi Evropa nam ni primarn trg. Nekaj nam je šlo v uho. Ni kakšne hujše zgodbe. Skušamo se držati rdeče niti (vse sestavne dele drevesa oz. kakšna preprostejša orodja). Če se vse skupaj išče po spletu, da ima neko unikatno ime.
Torej sedež Rogla je povezan?
Aja, ja (smeh). To pa je s Primožem. Tisti sedež je gor samo zato, da če se pojavi kjerkoli na tekmovalni kolesih, da ga lahko UCI preveri. Njihov pogoj je, da mora biti stestiran in v redni prodaji. Enako smo naredili tudi z ”belancami”, ki smo jih pomenovali Kosa. Zaradi ročajev, ki so bili podobni kosi. Takrat smo še jih kar nekaj izdelali, ko je bil Nibali še v Astani. Montirali so jih na Specialized kolesa. To je bila bolj interna stvar. Nismo je smeli obešat na internet in to. Imeli smo takšen dogovor in oni so od nas to kupovali, zato so bile tudi na spletni strani. Cena je bila nenormalno draga, ki je povzročala zgražanje, ampak nam to ni bilo v interesu izdelovati.
Kaj si prenesel s seboj?
Gre za naš najbolj prodajan sedež, poimenovan Berk Lupina. Ta je v ožji izvedbi, 132 milimetrski in v karbonskem mat izgledu. Tega poslušalci ne morejo videt, ampak bistvo je, da se školjka še zmeraj zelo upogiba. Če ga na roko stisnem se vidi, da se poda. To je bistvo naših sedežev (da so udobni, da se zvija kot katerikoli drugi serijski plastični izdelek). Ostali proizvajalci so mogoče naredili neko tako sliko, da so karbonski sedeži povsem togi, ker so res včasih bili. Se pa to da vse rešiti s pravo postavitvijo vlaken, tehnologijo in izbiro materialov. Mi se najbolj trudimo to prikazati ljudjem, da je čisto normalno uporaben izdelek. Tudi Ljubljana Gusto je ekipa, ki že drugo leto vozi naše sedeže. To so tekmovalci, tudi Tadej Pogačar, ko je bil še v njihovi ekipi, je imel naš sedež. Na njih je tudi zmagal Tour de l’Avenir. Je čisto normalno uporabna zadeva, mi se samo trudimo ljudjem to prikazat. Gre pa v bistvu za izdelek, ki je od surove niti do konca, izdelan v naših prostorih. Imamo več različnih tehnologij, ki jih uporabljamo za svoje izdelke. Največ je to z infuzijo oz. RTM (resin transfer molding). Tukaj gre za neke vrste brizgavanje smole v kalupe, kjer so že predhodno postavljene karbonske tkanine. Vse skupaj se potem obdeluje ročno (brušenje, lakiranje). To je potem končni izdelek. Gre za dokaj surov izdelek. Pomembno je, da ni preveč laka in takih malenkosti, ker so še vedno primarno naše stranke ljudje, ki gledajo na vsak gram. Mi smo se tudi tako postavili na trgu. Skušamo obdržati to rdečo nit. Da je res vse čim lažje in uporabno.
Koliko časa traja, da se lahko izdelek lansira?
Postopek je kar dolgi. V firmi se običajno zafrkavamo, da je podobno kot pri otroku. Hitro je eno leto on nekega nastanka do dejanske uresničitve, da lahko gre vse skupaj na trg. Zelo pomembno je, da so stvari stestirane, kar je odvisno od komponente. Vse skupaj mi pošiljamo na Zedler inštitut v Nemčiji. Za sedež je to dokaj enostavno, v pimerjavi z okvirjem. Poslati moramo vsako velikost, več različnih okvirjev, za različna testiranja. Delamo tudi na tem, da bi šli ven z okvirji, ampak je hitro visoka številka. Deset, petnajst okvirjev samo za namen testiranja. Je kar zahtevno.
Kaj pravijo tekmovalci oz. kolesarji o tem? So navdušeni? Kako sprejemajo te stvari?
Odvisno kdo. Tudi tisti, ki niso ”picajzli” slej kot prej ugotovijo, da morajo na vse take malenkosti »merkati«. Se posega po takih komponentah. Nas so že velikokrat povabili v vetrovnik. Sem bil nekajkrat na Nizozemskem z ekipo Loto Jumbo. Trudijo se tudi znotaj ekipe, ampak so največji problem še vedno sponzorji, ki imajo malenkost drugačen pogled in tekmovalcem velikokrat ne omogočijo to kar si želijo. Potem morejo malo tvegati in grejo po svoje.
Mi lahko zaupaš kaj več o razvoju okvirjev za kolo?
Vse skupaj se je tudi že pred leti začelo, ko sem bil še sam, sem že izdeloval okvirje. Zelo veliko smo jih tudi že stestirali. Uspeli smo narediti okvir, ki ima 650g z integriranim sedežno oporo in sedežem gor, ki se normalno uporablja. Sodelavec ga vozi. Zapelje se tudi na Vršič. Veliko se še da narediti in tudi delamo na tem. Pred kratkim smo prijavili projekt. Na novi in inovativen način smo se lotili izdelave okvirja ( s tehnološkega vidika). Dobili smo tudi določeno pomoč s strani Evropske subvencije za razvoj. Tako da delamo intenzivno na tem. Ni pa to preprosta stvar. V letu ali dveh bi radi predstavili okvir na katerem delamo zdaj že leto in pol. Ampak res strogo tajimo. Je pa namen vse skupaj v določenem času spraviti v prodajo.
Kaj pa je tvoje mnenje o UCI glede maksimalne teže kolesa, 6,8kg?
Lahko bi šlo veliko nižje, ampak so zdaj začeli z diski. To je zdaj postala umetnost, spraviti kolo na 6,8kg. Že dolgo nazaj se je govorilo, da bodo šli nižje s to mejo. Meni se zdi nekako nepotrebna, ker so standardi za testiranje tako hudi, da če nekomu uspe narediti komponento, ki vse skupaj prestane, zakaj bi se to pogojevalo s težo. Jaz mislim, da bi bilo izvedljivo imeti tudi 5kg kolesa za tekmovalce, ki so varna. Tekmovalec ne bo želel voziti nekaj, kar mu ne bo ustrezalo.
Sedaj sva napovedala okvir za kolo. Še morda kakšna napoved?
Težko napovedujemo. V bistvu smo probali čisto vse kar se tiče kolesa, razen prestav. Naredili smo tudi že prototipe kolesarskega obročnika, v slogu Lightweighta, ki je mogoče najbolj poznan. Mi smo naredili integriran obroč, ki je votel z naperami, špicami in pestom. Vse v enem kosu. Izdelek ne vidi lepila, ampak je postal tako zakompliciran, da sem zaenkrat jaz edini, ki sploh ve kako je bilo narejeno. Še premišljujemo kako in kaj. Nekaj je narediti, nekaj pa spraviti v proizvodnjo.
Omenil si, da si kolesar. Kakšen je tvoj ultimativni Kofirajd oz. trasa, ki se je spomniš?
Ultimativni Kofirajd je iz Domžal do Kamnika. Na kavo in nazaj. Premalo sem na kolesu zadnja leta. Sem Domžalčan in izhodišče je tukaj odlično, sploh gor do Gorenjske in čez Černivec. Težko rečem katera mi je najljubša tura. Ampak kava pa je sestavni del kolesarjenja zdaj.
Morda kakšen nasvet ali misel za naše poslušalce?
Nič. Da je na kolesu bistveno, da se uživa. Če pa ni toliko časa za preživet na kolesu, pa naj bo vsaj lepo.
