Splet spontanih dogodkov in trdega dela ga je pripeljal do mesta maserja in pomočnika v ekipi Ineos, bivši Sky. Marko je skromen, preprost in prijazen mož, sogovornik. Srečala sva se v Kranju, kjer domuje, ko ni na poti. In na poti je veliko časa. Kako preživlja delovne dni, kaj zajema njegov urnik in kako deluje ustroj ekipe, razloži v sproščenem pogovoru ob kavi. Prisluhni.


Danes v moji družbi Marko Džalo. Marko je zaposlen v ekipi Ineos, bivšemu Sky-u. Lep pozdrav, Marko.

Lep pozdrav.

Torej, kdo si? Kaj počneš? Kaj te v življenju navdušuje oz. osrečuje?

Sem Marko Džalo, maser ekipe Ineos (bivši Sky). Zdaj sem navdušen kolesar. Prihajam iz drugih vod, dobesedno. Sem bivši vaterpolist. Za kolesarstvo sem se navdušil pred leti. Tako sem tudi zašel v kolesarske vode in kasneje med maserje. Kaj me osrečuje/veseli? Družina, dve hčerki. Vsakič, ko pridem domov sta zelo veseli, sploh če kaj prinesem (smeh). To bi bilo to, na kratko.

Super. Glede na to, da snemava podkast Kofirajd. Kakšno kavico rad piješ?

Odvisno od dneva in priložnosti. Na samih dirkah smo odvisni od hotelske kave, sploh če nimamo zraven kamijona s kuhinjo. Če imamo kamijon s kuhinjo zraven, skočim tja in si naredim podaljašno kavo. Drugače pa črno, espresso, podaljšano ali pa americano.

Se tudi ti strinjaš z mano in Klemnom, da v Franciji ni najboljše izbrati lokala za pitje kave.

Uf, se strinjam ja.

Kako je s tem v Španiji? Zdaj si se ravno vrnil iz Vuelte. Imajo tam boljšo kavo?

Odvisno od lokacije. Če so bolj skomercializirani kraji je kava dobra, drugače pa bi se rajši izogibal. Bi šel rajši v Italijo na kavo (smeh).

Sezona je zelo naporna. Kako se ti pripraviš na vse dneve, ko si na poti? Kako si odpočiješ?

Pred družino sem zmeraj govoril, da pridem domov, da se spočijem. Zdaj grem pa na dirko, da se spočijem, ker doma je na polno (smeh). Težko se je 100% spočit, sploh med samo sezono, ker prideš domov samo za tri, štiri dni. Takrat vzamem hčerke iz vrtca in ni časa za počivanje, ker je vedno akcija. Drugače pa za med samo dirko sem prejel nasvet, od enega prvih športnih direktorjev v Pro Tour-u: ”Izkoristi trenutke, ko ne boš imel nič za delat, za počitek, ker na dolgi rok se ti bo poznalo”. Probam čim bolj upoštevati ta nasvet. Seveda, ko se da. Teh priložnosti sicer ni veliko, ampak ko so, jih izkoristim.

Zelo dober nasvet. Od kod ideja, da si se odločil za delo maserja v World Tour ekipi?

To je res eno zanimivo naključje. Prihajam iz vaterpola. S športom se ukvarjam že celo življenje in tukaj sem domač. Nekako sem se odločil, da grem en vikend na tečaj masaže. V bistvu sploh ne vem. S kolegom sva se pogovarjala, da greva narediti tečaj za masažo (prijatelj si je premislil). Potem sem opravil tudi izpit za reševalce iz vode. Tako nekako sem prišel v nogomet, kjer so rabili enega z znanjem prve pomoči. Tisti, ki pritekajo na igrišče, ko nekdo leži in ga poškropijo s magičnim sprejem – to obstaja (smeh). Začel sem pri NK Šenčur, potem pa še pri Triglavu. Opravljale so se tudi masaže. Moj bivši sošolec iz srednje šole Gašper Švab, bivši kolesar Kranjske Save je izvedel, da masiram in me je omenil svojemu trenerju Miranu Kavašu, ker so takrat ravno rabili maserja za dirko po Istri. Poklical me je, če bi šel zraven. Nisem sploh vedel kaj pričakovati od kolesarstva. Poznal sem samo Armstronga, Ulricha in Pantanija. Nekako mi je bilo kar zanimivo. V bistvu ni samo masaža, kot pri nogometu. Tukaj pa moreš delati hrano, bidone, zmasiraš šest kolesarjev, … V glavnem po tej dirki se mi je odprl novi svet. Kmalu po tem me je poklical Hvastja, če bi šel z njimi v Italijo na eno dirko. Povedal sem mu, da nimam izkušenj, ker je to bila moja prva dirka. Rekel je, da naj ne skrbim, ker mi bodo pomagali. Nato sem šel v Italijo na par enodnevnih dirk z reprezentanco. To so bili moji začetki v kolesarstvu. Čez eno leto pa sem dobil klic od Davida Rožmana, ki je takrat že bil Sky-u, da potrebuje maserja za Vuelto. To je bilo leta 2011. Jaz sem ravno takrat bil na dirki v Nemčiji, z mladinci od Kranjske Save. Najprej sem mislil, da je neke vrste hec, da me hočejo malo zafrkavati (smeh). Nisem mu verjel. Rekel je, da me v ponedeljek zjutraj pobere in greva z avtom v Španijo. Jaz sem samo rekel, da vredu. Vmes sem dobil še en klic od Poljaka, ki je bil vodja pri Skil Shimano. Njegova angleščina ni bila prav dobra. Zaradi tega sem še bolj verjel, da me želijo zafrkavati. Iz Nemčije sem prišel v nedeljo in si spakiral par majic. Ob 7:00 je bil David z Jaguarjem res pred mojim blokom in sva se odpeljala. Sredi Italije sem mu rekel, če resno misli, da greva na Vuelto.  Rekel mi je samo, če res mislim sredi Italije, da je še vedno zafrkancija. Tako sem šel na svojo prvo pravo dirko. Po enem tednu pri Skil Shimano so mi ponudili ”full time” pogodbo. Preselil sem se na Nizozemsko za eno leto. Sredi sezone sem se dogovoril še z ekipo Sky. Leta 2013 sem se pridružil Britancem.

Ti si tudi zdaj navdušen kolesar? Kje kolesariš? Kako kolesariš? Koliko časa ti ostane za kolesarjene?

Med samimi dirkami zelo težko. Lani sem na Tenerifih, na višinskih pripravah, naredil kar nekaj kilometrov. Drugače pa ni časa. Doma, zdaj že z dvema majhnima punčkama, je bilo kar težko. Zdaj sta obe v vrtcu in je malo lažje. Ta teden sem že kar nekaj prekolesaril. Drugače pa največkrat doma (domači krogi, domače gore, domače ceste).

Velikokrat maserji to omenijo. Torej je v tebi tudi malo psihologa?

Ja. Smo neke vrste psihologi. Na masažni mizi izveš marsikaj (težave doma, kdaj bo kdo katero zaročil, včasih se ne pogovarjamo,…) Moremo biti kar psihologi, znati svetovati, znati tudi vedeti, kdaj biti tiho med samo masažo, kdaj kolesar potrebuje samo počitek,… Mislim, da z leti dobiš izkušnje. Preživimo veliko več časa z njimi, kot doma.

So kolesarji zelo zahtevni ali je odvisno od vsakega posameznika?

So zahtevni takrat, ko morejo biti. Od nas se pričakuje določen del. Mi moremo omogočati kolesarjem, da mislijo samo na kolesarjenje. Vse ostalo opravimo mi. Normalno so kakšni kolesarji komplikatorji, ki bi za vsako stvar kaj drugače ali pa kaj boljše. Takih ni veliko. Letos smo imeli oz. imamo še vedno enega, ki je za vsako stvar kompliciral. Potem ga že sami kolesarji toliko začnejo zafrkavati, da se umiri. Drugače pa bom rekel, da imamo kar vredu ekipo in nimamo komplikatorjev oz. zahtevnežev.

Kako poteka tvoj delovnik? Kako je sestavljen?

Delovnik je od jutra do večera (smeh). Bom opisal delovnik med Vuelto. Od dirke do dirke je malenkost drugače. Zjutraj je zajtrk (nekje 2,5 ure pred odhodom pred dirko). Pol ure oz. 20 min za zajtrk, odvisno od hotela. V Franciji ponavadi ni nekih velikih zajtrkov, v Španiji odvisno. Po zajtrku ima vsak svoje naloge. Nekateri bidone, nekateri hrano, drugi hotel. Vsak opravi svoje. Jaz sem bil recimo na avtobusu (pripraviti sem moral avtobus). Vso pijačo in hrano sem moral prinesti na avtobus, pripravil vse za cilj, … Ko je vse opravljeno, se vsi zberemo pred hotelom in gremo po sobah pospraviti (posteljo, vzglavnike, ventilatorje, …) Vse torej pospravimo, odnesemo v kamijone in kombije, vzamemo kovčke kolesarjev, … Tisti, ki gre v hotel, gre v hotel, ostali počakamo na kolesarje in gremo na dirko. Med samo dirko na avtobusu sem se peljal od starta do cilja, tam počakal kolesarje in potem iz cilja nazaj v hotel. V hotelu sledi masaža. Na Vuelti so bili zelo dolgi transferi, zato smo včasih zaključili z masažo ob 23h. Ni časa za večerjo, ker še samo pospravimo kamijon, pripravimo malo za naslednji dan in potem še samo spat.

Kako hoteli sprejemajo to, da imajo kolesarji vsak svojo posteljo. Je to velik logistični zalogaj?

Večinoma probajo organizatorji uporabljati iste skozi leta. So nas že navajeni in vedo kaj pričakovati. Ponavadi mi pokličemo dan ali dva prej, povemo koliko vozil imamo, kakšne imamo kapacitete in vse. Tako da se hotel zna malenkost pripraviti. Vedo, da morejo umakniti postelje, jogije, da morejo biti sobe kolesarja obrnjene vstran od ceste, da jih ne moti hrup. To nam vzame še dodatno uro, da vse sobe uredimo.

Spada to v marginal gains-e, da so sobe obrnjene vstran od ceste ali je to zahteva skoraj vseh ekip?

To je splošna logika, da probaš tako. Pri nas res dajemo povdarek na te marginal gains-e, majhne stvari, ki zapolnijo mozaik. Veliko ljudi ne verjame v to, ampak šele, ko vidiš kako to deluje, začneš verjeti. Ko sem bil pri Skil Shimano, so bili pri Sky-u vsi na trenažerju in so se jim vsi smejali in jih zmerjali. Danes ne poznam nobene ekipe, ki to ne bi počela. Enako je z riževimi ploščicami. Prej so bili vedno paniniji, mlečni kruhki z mermelado oz. šunko. Sky je bil prvi, ki je začel riž kuhati in jih delati v ploščice. Danes 90% peletona to počne. Glede sob mislim, da je to kar. Nekateri ne dajejo povdarka na to, po liniji najmanjšega odpora. Samo da imajo sobo, noben pa ne pregleda prej sob. Naši gredo vedno prej čez sobo, če smrdi po dimu ali kaj zamenjajo, ker nikoli ne veš kdo je bil prej v sobi. Spomnim se, da na enem Touru pride maser v sobo od Richie Porta (eden izmed komplikatorjev) in je imel polno mravelj v sobi. Ko je rekel v hotelu, da so mravlje v sobi, so takoj zamenjali sobo in jo dezinficirali. Richie je dobil takoj novo. Letos na Vuleti smo bili nasproti železniške postaje. Vsakič, ko je vlak prišel, je potrobil. Kolesarji so bili na drugi strani, personal pa na strani vlaka (zato, da se naspijo).

Kaj je po tvoje tista največja razlika med vami in ostalimi ekipami?

Marginal gains je največji plus naše ekipe. Res se držimo tega. Primer: Najeli so par strokovnjakov za treninge. Razdelali so segmente na ogrevanje, intervale, ohlajanje. Vsako stvar so razdelili na mikro detajle. Poskušali so različne stvari, da bi bili boljši. Pri nas, pri maserjih vsako leto menjamo jopiče na okrepnih postajah. Prej smo bili vedno v barvah ekipe, tako kot to počnejo ostale ekipe. Ker smo bili prej modri (Astana je bila modra, Quick-step je bil moder in še nekatere druge), te kolesarji težko vidijo pri 50km/h, zato smo rekli zakaj ne bi bili rumeni. Teh res ni. Probali smo z rumenimi jopiči in je bil efekt veliko boljši. Kolesarji te vidijo že na kilometer. Prej že točno vidijo kje si, ker izstopaš iz množice s tisto rumeno. Potem smo probali z zastavami (da bi zastavo zraven postavili). Zgledamo mogoče smešno, ampak je efektivno. Sicer se to ni obneslo, ker je bilo to 25kg z utežjo in če moreš hodit 200m ali 300m z vsemi bidoni, vrečkami,… ni ravno prijetno. Zastave smo zato ukinli, mogoče bomo zdaj probali s kakšnimi lučkami ali pa kaj drugega. Ves čas nekaj probavamo. Za riževe ploščice smo naredili standardne mere. Prej smo rezali z noži in je bilo vse na palec (ene so bile 5cm, 2cm). Vsaka ploščica ima recimo 150g hidratov (določene nutricionistične vrednosti) in če je ena ploščica 3cm ima normalno drugačne vrednosti, kot tista, ki jih ima 5. Naš nutricionist je razdelal (po metodi marginal gains) prehrano do potankosti. Imeti smo morali točno določene velikosti, z različnimi okusi. Naredili smo rezalnike in zadnje čase opažam, da imajo druge ekipe rezalnike. Če nekaj deluje, drugi kopirajo. Zmeraj moremo biti korak pred drugimi in sprobavati nove stvari.

Kaj bi se spomnil, da bi bila najhujša žaljivka ali pohvala, ki si jo prejel, ko je bil kolesar dobre ali slabe volje?

Nekako z leti dobiš debelo kožo. Žaljivk niti ni. Ko kolesar prekolesari čez črto pri 200 pulza, ga vsaka malenkost zmoti. Mi pravimo temu, da se pokaže ”šimpanz”. Takrat kolesarja ne jemlješ resno, ker ne misli tega. Normalno je, da je vsak znerviran. Teh ”žaljivk” ni toliko in se jih niti ne spomnim. Največja taka napak oz. da sem res par kolesarjev v slabo volje spravil, je bilo leta 2012 na Vuleti za Argos Shimano. Mislim, da so imeli 210km dolgo etapo. Naš hotel je bil od cilja oddaljen 7km. Rekli so mi, da morem s kolesom po kolesarje. Poti za nazaj si nisem zapomnil. Namesto 7km smo naredili še 30km ekstra, pri 40 stopinjah. Imel sem tri flaške vode, ker so vse ostalo že popili. Niso bili najbolj zadovoljni. Dva dni kasneje smo se temu samo še smejali. V danem trenutku ni bilo najbolj prijetno.

Letos ste šli skozi spremembo imena. Se je še kaj drugega spremenilo?

V bistvu samo to. Zamenjali smo samo ime in barvo oblačil (iz temno modre na temno rdečo). Vse ostalo je ostalo isto (personal in kolesarji). Nič kaj večjih sprememb.

Richie Porte-a si omenil prej. Je še kdo, ki bi ga označil za bolj temperamentnega?

Enega takih smo klicali “čivava” Peter Kennaugh. Včasih smo se spraševali, če je to morda kompleks malih ljudi. Z Richie-jem sta bila kot pes in mačka. Če sta bila skupaj na avtobusu, je bila katastrofa (pritoževanje, odpuščanje). Ko se na štiri oči z njima pogovarjaš, sta čisto vredu. Še en temperamenten je bil Bradley Wiggins. Poseben karakter. Če hoče, zna biti zelo zabaven. Zelo dobro zna oponašati ljudi, se mu kar nasmeješ. Čez minuto pa samo vstran. Spremembe so radikalne.

Sedaj, ko so naši kolesarji zelo uspešni, se lahko poveseliš ob njihovih uspehih ali moreš malo skrivati svoje navdušenje?

Na Vuelti nismo imeli nobenega kolesarja pri vrhu v v generalni razvrstitvi. Sem jih malenkost podražil: ”Poglejte kaj delajo Slovenci (smeh).” Lahko se poveselim. To je čisto osebna stvar, ker prihajamo iz iste države, pa tudi če je v drugi ekipi. Noben nič ne reče. Drugače bi bilo, če bi bil naš drugi in bi Slovenec zmagal. Takrat se najbrž ne bi smel ravno na glas veselit (smeh). Lepo je videti Slovence na vrhu.

Če bi kdo želel stopiti v svet kolesarstva, kaj bi mu lahko svetoval?

Zapomni si pot od hotela do cilja (smeh). Delaj, poslušaj nasvete starejših ter izkušenješih in še enkrat delaj.

Še kakšna zabavna anekdota, ki jo lahko deliš z nami?

Teh anekdot je že počasi za celo knjigo (smeh). Recimo ena zadnja zabavna stvar, ki se je zgodila na Vuelti. Wout Poels, nizozemski kolesar, ko smo odhajali iz cilja (šli smo iz gorskega cilja) je bila ovinkasta cesta, počasna, gledalci ob cesti, veliko jih je bilo s kolesi. Bili so pred avtobusom, prehitevali so avtobuse,… Wout se je vsedel spredej, vzel mikrofon (imamo zvočnik zunaj) in začel spodbujati kolesarje: ”Dajmo, dajmo, še 20 sekund zaostajaš”. Celih 45 minut je spodbujal kolesarje (smeh). Vsi smo se mu smejali celih 45 minut, ker je imel take komentarje. Potem mu je eden od kolesarjev rekel, če nebi malo več pustil na kolesu (smeh).

Sva pri koncu najinega snemanja. Kaj je tvoj ultimativni Kofirajd? Trasa, ki si jo prevozil in si jo zapomnil?

Tukaj v domačih krajih imam ponavadi Kofirajd. Vsakič je Kofirajd, ker se vedno ustavimo na kavi. Najbolj znana je ”Zbiljski krog” (do Zbiljskega jezera, kava, domov). To imam eno uro kolesarjenja in eno uro kave.

Še kakšen nasvet ali misel za na konec?

Uporabljajte čelado na kolesu. Veliko jih opažam brez čelad, veliko rekreativcev. Vozniki so vedno bolj nestrpni in vedno več kolesarjev je na cestah. Čelada je res ena taka stvar, ki bi naj bila osnovna. Pijte kavo in uporabljajte čelado.

Najlepša hvala Marko.